Prav dobro se iz otroških dni spomnim, da so bili košarkarski koši velik del mojega odraščanja. Že takrat sem bil namreč velik ljubitelj košarke, vendar ker sem bil precej majhen, nisem mogel igrati z drugimi fanti na igrišču. Zato sem večinoma le tapkal žogo po domačem dvorišču. Nekoč mi je oče na dvorišče postavil košarkarski koš in to je bilo eno najlepših presenečenj mojega otroštva. Tista košarkarska tabla je spremljala skoraj vse moje dni; okrepila je ljubezen do športa in mi pomagala, da sem postal veliko boljši v igri. Naučil sem se natančno metati na koš, zato sem se kasneje končno odpravil tudi na igrišče ter se pridružil kakšni igri košarke.

Težko verjamem, da so lahko v mojem otroštvu preprosti košarkarski koši vplivali na to, da je ta šport še danes del mojega vsakdana. Kot sem rekel, sem se po tistem začel redno odpravljati na igrišče. To pa ni bilo samo v otroških in najstniških letih. Tudi danes, ko sem že starejši, je košarka zaradi tega velik del mojega življenja. Skoraj vsak teden se odpravim na rekreacijo, včasih celo dvakrat. Igramo v šolski telovadnici, saj imamo rezervirane termine, kjer se v športnem vzdušju skupaj pozabavamo in odigramo res dobre partije košarke.

Tako so mi tisti košarkarski koši v otroštvu res utrdili ljubezen do košarke, ki jo čutim še danes. Neizmerno sem hvaležen očetu, kajti če mi takrat ne bi postavil tistega koša na naše dvorišče, ne vem, ali bi bil danes tako navdušen nad tem športom oziroma ali bi se mi tako močno zasidral v srce. Vedno se tega spomnim, ko se vrnem domov in vidim tisti koš.