Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka, nekaj let nazaj, ko sem si po nekaj mučnih dneh že mislil, da me je doletel tinitus. To je bilo mentalno res naporno, kajti niti predstavljati si nisem moral, kako bi lahko s tem živel. Vse pa se je začelo s tem, ko smo se s prijatelji odpravili na nek koncert. Tam je bilo vse tako, kot po navadi. Glasna glasba, močni zvočniki, zanimivi efekti, dobro vzdušje in veliko ljudi. Zato si o tem koncertu nisem mislil preveč. Ko sem se tisti večer vrnil domov, mi je prav tako piskalo v ušesih, ampak to je bilo spet nekaj klasičnega, ter sem si tako mislil, da bo to že naslednje jutro minilo. Sicer je bilo zaradi tega tisti večer kar težko zaspati, vendar si vseeno nisem mislil preveč.
Naslednje jutro pa sem se zbudil precej šokiran in kar malo prestrašen, saj se piskanje še kar ni končalo. Še vedno pa sem si rekel, da ne bom delal panike, saj je bila velika verjetnost, da bi se to končalo tekom dneva, ali pa čez noč. Ampak naslednji dan pa spet isto. V tistem trenutku pa sem postal že precej živčen, saj so moji možgani takoj zavili na idejo, da gre za tinitus, kar je trajna poškodba sluha. Ko pa je bilo stanje enako še naslednji dan, sem se kar odpravil do zdravnika, saj me je panika že precej dajala.
Na pregledu mi je zdravnik omenil, da videti ni nič nenavadnega in mi je svetoval, da počakam še par dni. Če v tem času ne bi bilo bolje, potem bi verjetno res šlo za tinitus. Naslednjih nekaj dni pa je bilo zame res zelo mučnih. Ko sem se zvečer odpravil spat, sem skoraj znorel, saj je bilo v tišini tisto piskanje še bolj moteče. Prav tako sem bil konstantno živčen, da je kaj resno narobe. Na mojo srečo pa je peti dan piskanje res kar naenkrat izginilo, tako da sem si lahko končno oddahnil.
