Dolgo časa sem si mislil, da so razne fizične fotografije in foto knjige nekaj zastarelega, stvar preteklosti. Danes je namreč mogoče na res enostaven način zajeti kakšne fotografije, tako da potrebe po kakšnih kamerah in nato razvijanju fotografij praktično ni. Ko si pa želiš ogledati te slike, si lahko preprosto vzameš nekaj časa, odpreš galerijo na telefonu, ter začneš gledati vse te slike. No nekaj časa nazaj pa se je to mnenje nekoliko spremenilo. Pri iskanju nekih starih reči, sem čisto naključno našel neke stare foto knjige v katerih so bile slike iz mojega otroštva. Tiste slike pa so mi res povrnile ogromno nekih spominov, ki so mi bili res zelo všeč, poleg tega pa so imele fizične slike nek prav poseben čar okoli njih. Tega digitalno preprosto ne moraš dobiti. 

Tedaj pa sem tudi pomislil na to, kdaj sem nazadnje dejansko posnel kakšne take slike, ki bi mi pomenile veliko. Ko sem namreč odprl svojo galerijo, je bila ta polna nekih posnetkov zaslona, kakšnih slik, ki sem jih rabil samo nek dan, ter jih nisem nikoli izbrisal in tako dalje. Ker so galerija po navadi res toliko “nasmetene” se zaradi tega tiste lepe slike, ki dejansko predstavljajo kakšne spomine in utrinke, izgubijo med tisoče nepomembnimi slikami. No ravno tedaj pa sem se odločil, oziroma se mi je zdelo, da bi lahko bile foto knjige odlična rešitev za to, ter bi si tako lahko ustvaril res lepe spomine in nabral zgolj tiste slike, ki mi dejansko nekaj pomenijo. Tista izkušnja, ko sem našel staro foto knjigo in jo prelistal, pa mi je le še potrdila, da so te foto knjige res nekaj posebnega. 

To sem nato tudi storil, ter sem nabral kar nekaj različnih slik iz izletov, slik s prijatelji, kakšna praznovanja in tako dalje. To so bili res trenutki, katere sem si želel zapomniti, ter so bili zato pravi kandidati za v foto knjigo.