Lovski nahrbtnik je presenetljivo pomemben del opreme

Posted on by

Ko sem prvič razmišljal o nakupu lovskega nahrbtnika sem si mislil, da tega že ne potrebujem. To se mi je zdela kot reč, ki bi jo lahko nadomestil s kakšno preprosto torbo. Nisem namreč videl potrebe, da bi imel posebej zasnovan nahrbtnik za lov, kajti opremo sem moral le spraviti nekam, da sem jo lahko nato vzel s seboj.

A z leti, ko sem začel postajati vse bolj resen lovec, sem nadgrajeval tudi svojo opremo. Od raznih oblačil, do tistih orožji in podobno. Vse sem si skozi leta nadgradil, ter sem se nato počutil, da je moja oprema na precej dobrem nivoju, glede na količino časa, ki ga vložim v to dejavnost. A nato mi je po mislih začel spet hoditi tisti stroji lovski nahrbtnik.

Zdelo se mi je, da je ta res še tisti zadnji korak do tega, da bo moja lovska oprema popolna. Kljub mojim začetnim dvomom, sem se nato premislil, ter sem videl, da lovski nahrbtnik ni kar nekaj. To mi je pomagal dojeti prijatelj. Z njim sva se na lov odpravila vedno skupaj, pri čem me je konstantno prijateljsko zbadal, da imam slab nahrbtnik, ter rabim nadgradnjo. Takrat mi je tudi predstavil svoj lovski nahrbtnik in mi rekel, da je to tisto, kar rabim. Pokazal mi je, kako je zasnovan, ter sem res dojel, da je v takšnem nahrbtniku res vsa oprema zložena na svojem mestu. Od takrat naprej se mi je moj prejšnji zdel kar naenkrat nezadosten, oziroma celo slab.

Tako sem se odločil, da je naslednji korak k izpopolnjevanju moje lovske opreme, nakup lovskega nahrbtnika. Odpravil sem se v trgovino in si začel ogledovati vse različne opcije. Ko sem bil prepričan v nahrbtnik, ki sem ga našel, sem ga kar kupil. Tedaj pa je ta res naredil precej veliko razliko v udobju med lovom, saj je bila oprema končno dobro urejena. Pri izbiri sem gledal na prostornino, trpežen material, tihe zadrge, dodatne žepe in kompatibilnost s hidracijskim mehom, kar se je na terenu izkazalo za veliko prednost.

Vodovod koper mi je za vedno spremenil pogled na pitno vodo

Posted on by

Nikoli si nisem mislil, da bom nekoč razmišljal o tem, kako pomemben je na primer vodovod koper. Nekako sem bil, če se tako izrazim, razvajen, saj je pitna voda v današnjih časih že praktično nekaj standardnega, vendar se ne zavedamo, da gre za precej velik privilegij, ki ga nimajo kar vsi. No, ko sem se preselil na obalo, me je začel precej zanimati ta prej omenjeni vodovod. Sprva sem si mislil, da je pač samoumevno odpreti vodo iz pipe, ne da bi se spraševal, od kod prihaja ali koliko dela je potrebnega, da je vedno čista in pitna. A to se je spremenilo tisti dan, ko smo zaradi okvare ostali brez vode skoraj ves dan.

Vodovod koper mi je za vedno spremenil pogled na pitno vodo

Najprej sem bil jezen, češ, kako je to mogoče, da nekaj tako osnovnega, kar izgine. A potem sem začel raziskovati, kaj se pravzaprav dogaja, in ugotovil, da je vodovod koper precej bolj kompleksen sistem, kot sem si mislil. Nisem namreč želel biti kar tako jezen, ne da bi vedel, kako reči sploh delujejo. V glavi sem sicer imel tisto mišljenje, da gre za nekaj enostavnega, a vseeno nisem mogel biti čisto prepričan. No, ko pa sem se začel poglabljati v to, sem spoznal, da vodovod vključuje kilometre cevi, črpališča, vodarne in ljudi, ki morajo nenehno nadzorovati kakovost vode. To torej ni samo neka voda iz pipe, temveč rezultat ogromnega dela, ki ga kot uporabniki sploh ne vidimo.

Ravno zaradi tega danes na vse skupaj gledam drugače. Ko sem se poglobil v to, kako pitna voda sploh pride do pipe in kako to deluje v Kopru, sem začel veliko bolj ceniti, da imamo na voljo tako dober vodovod koper, ki praktično neprestano oskrbuje naša stanovanja in domove s pitno in čisto vodo. To ni nuja, temveč privilegij, ki ga je treba ceniti. Od takrat bolj pazim na porabo, redno preverjam obvestila o vzdrževalnih delih in razumem, zakaj so naložbe v infrastrukturo ključne za varno prihodnost oskrbe z vodo.

Kompresijske nogavice pomagajo telesu, da se hitreje vrne v ravnovesje

Posted on by

Kompresijske nogavice sem dolgo povezovala predvsem z zdravstvenimi težavami ali dolgimi leti stanja. Nekaj, kar pride na vrsto šele takrat, ko je že prepozno. Potem pa sem jih prvič obula iz čisto praktičnega razloga, zaradi dolgih dni na nogah in občutka težkih meč zvečer. In razlika me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.

Najprej ni bilo nobenega dramatičnega občutka. Nič posebnega, nič opaznega. Šele po nekaj urah sem ugotovila, da noge niso utrujene na enak način. Manj tistega zategovanja, manj nemira, ko se zvečer usedeš ali uležeš. Kompresijske nogavice niso naredile dneva lažjega, so pa naredile konec dneva precej bolj znosen.

Kompresijske nogavice pomagajo telesu, da se hitreje vrne v ravnovesje

Zanimivo je, kako zelo vplivajo na zavedanje telesa. Držijo nogo, jo rahlo objamejo, brez da bi tiščale. Občutek je stabilen, varen. Kot da noge dobijo podporo, ki je sicer nimajo. Pri gibanju jih skoraj ne opaziš, pri mirovanju pa razlika pride do izraza.

Opazila sem tudi, da niso vse kompresijske nogavice enake. Napačna velikost ali premočna kompresija hitro postaneta moteči. Ko pa najdeš prave, se zdi, kot da so del telesa. Brez popravljanja, brez razmišljanja.

Danes kompresijske nogavice ne dojemam več kot nekaj posebnega. So pripomoček, ki pride prav takrat, ko veš, da bo dan dolg. In ko ti zvečer noge ne pošiljajo več signalov, da je bilo vsega preveč, veš, da si se odločila prav.

Sčasoma sem ugotovila, da se učinek pozna tudi naslednji dan. Manj jutranje togosti, manj tistega občutka, da se moraš najprej ‘razhoditi’. Kompresijske nogavice niso rešitev za vse, a pomagajo telesu, da se hitreje vrne v ravnovesje. Postale so del moje priprave, ne odziva na težavo. Ko vem, da me čaka dolgotrajno stanje, pot ali trening, jih obujem preventivno. In prav ta preventiva mi daje občutek, da skrbim za telo, še preden začne protestirati.

Poleg tega sem opazila, da se ob redni uporabi izboljša tudi splošen občutek lahkotnosti v nogah, ne le ob posebnih obremenitvah. Med preverjenimi možnostmi so tudi kompresijske nogavice Opornice.net, ki ponujajo različne stopnje kompresije in velikosti.

Ko sem že mislil da imam tinitus

Posted on by

Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka, nekaj let nazaj, ko sem si po nekaj mučnih dneh že mislil, da me je doletel tinitus. To je bilo mentalno res naporno, kajti niti predstavljati si nisem moral, kako bi lahko s tem živel. Vse pa se je začelo s tem, ko smo se s prijatelji odpravili na nek koncert. Tam je bilo vse tako, kot po navadi. Glasna glasba, močni zvočniki, zanimivi efekti, dobro vzdušje in veliko ljudi. Zato si o tem koncertu nisem mislil preveč. Ko sem se tisti večer vrnil domov, mi je prav tako piskalo v ušesih, ampak to je bilo spet nekaj klasičnega, ter sem si tako mislil, da bo to že naslednje jutro minilo. Sicer je bilo zaradi tega tisti večer kar težko zaspati, vendar si vseeno nisem mislil preveč.

Ko sem že mislil da imam tinitus

Naslednje jutro pa sem se zbudil precej šokiran in kar malo prestrašen, saj se piskanje še kar ni končalo. Še vedno pa sem si rekel, da ne bom delal panike, saj je bila velika verjetnost, da bi se to končalo tekom dneva, ali pa čez noč. Ampak naslednji dan pa spet isto. V tistem trenutku pa sem postal že precej živčen, saj so moji možgani takoj zavili na idejo, da gre za tinitus, kar je trajna poškodba sluha. Ko pa je bilo stanje enako še naslednji dan, sem se kar odpravil do zdravnika, saj me je panika že precej dajala.

Na pregledu mi je zdravnik omenil, da videti ni nič nenavadnega in mi je svetoval, da počakam še par dni. Če v tem času ne bi bilo bolje, potem bi verjetno res šlo za tinitus. Naslednjih nekaj dni pa je bilo zame res zelo mučnih. Ko sem se zvečer odpravil spat, sem skoraj znorel, saj je bilo v tišini tisto piskanje še bolj moteče. Prav tako sem bil konstantno živčen, da je kaj resno narobe. Na mojo srečo pa je peti dan piskanje res kar naenkrat izginilo, tako da sem si lahko končno oddahnil.

Grozdje teran v Brdih ustvarja edinstven značaj lokalnega vina

Posted on by

Grozdje teran v Brdih ustvarja edinstven značaj lokalnega vina zaradi svoje posebne sestave in vpliva mikroklime tega območja, ki se ponaša z bogato tradicijo vinogradništva. Brda, znana po razgibanem reliefu in ugodnih vremenskih pogojih, omogočajo pridelavo izjemno kakovostnega grozdja, pri čemer teran zavzema pomembno mesto med lokalnimi sortami. Ta sorta je posebej prilagojena na kraška tla z visoko vsebnostjo železa, kar daje vinu intenzivno rubinasto barvo in prepoznaven okus s pridihom svežine ter sadnosti. V procesu pridelave grozdja teran se vinogradniki posvečajo natančnemu spremljanju dozorevanja grozdja, saj optimalen čas trgatve bistveno vpliva na aromatiko končnega vina. Značilnosti tal in podnebni pogoji v Brdih omogočajo počasen razvoj sladkorjev in taninov v jagodah, kar pripomore k uravnoteženosti okusa ter dolgotrajni obstojnosti vina. Teran iz tega območja pogosto odlikujejo žametni tanini in izrazita mineralnost, zaradi katerega je vino priljubljeno tako med domačimi kot tujimi ljubitelji vina. Pomemben vidik pridelave te avtohtone sorte je tudi trajnostno naravnano delo v vinogradih, kjer se upoštevajo načela sonaravne obdelave zemlje in zmanjševanja uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Vinogradniki skrbijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter varovanje okolja skozi celoletne aktivnosti v vinogradu – od rezi do trgatve. Zaradi teh dejavnikov ima vsaka letina svojo specifično noto; pogoji posamezne letošnje rasti so namreč tesno povezani z izraženim karakterjem vina iz grozdja teran. Poleg tega so domači enologi razvili številne inovativne tehnike maceracije in staranja vina, s katerimi še dodatno poudarjajo avtentičnost te sorte. Lokalna skupnost Brd si prizadeva za promocijo svojih vinarskih dosežkov prek organizacije tradicionalnih vinskih dogodkov in degustacijskih tur po vinskih kleteh regije. Na ta način obiskovalci lahko spoznavajo različice terana neposredno pri proizvajalcih in pridobijo vpogled v dolgoletne družinske tradicije pridelovanja tega cenjenega rdečega vina. Prav ta pristop prispeva h krepitvi identitete celotne regije kot ene najpomembnejših slovenskih vinorodnih destinacij s posebnim poudarkom na sorti grozdje teran, ki ostaja nepogrešljiv del kulturne dediščine Brd.

Grozdje teran v Brdih ustvarja edinstven značaj lokalnega vina

Izjemna prepoznavnost, ki jo v Brdih uživa grozdje teran, je rezultat dolgoletnega sodelovanja med generacijami vinogradnikov in naravnimi danostmi pokrajine. Vino iz te sorte ne navdušuje le z bogatim okusnim profilom, temveč tudi s sposobnostjo staranja in razvoja kompleksnih arom skozi čas, kar še dodatno potrjuje njegov potencial na domačih in tujih trgih. Pri obdelavi terana se poudarja pomen ročnega dela tako pri negi trt kot tudi pri skrbni selekciji grozdja ob trgatvi, saj vsaka podrobnost šteje za končno kakovost vina. Posebna mikroklima Brd omogoča optimalno dozorevanje grozdja, kar pripomore k uravnoteženemu razmerju sladkorjev in kislin ter nežnim taninom – prav ti elementi pa so ključ do zapeljivega okusa tipičnega brdskega terana. Vinogradniki pogosto uporabljajo tradicionalne metode pridelave v kombinaciji s sodobnimi tehnološkimi pristopi, da ohranijo značaj in svežino sorte teran hkrati pa zagotovijo stabilnost vina za daljše obdobje hranjenja. Poleg tega ima pomembno vlogo povezovanje lokalnih proizvajalcev skozi vinske zadruge ali združenja, kjer si izmenjujejo znanje in izkušnje o najboljših praksah pri vzgoji trte ter predelavi vina; to prispeva k dvigu kakovosti celotne regije Brda kot priznane vinorodne destinacije. Pristop k pridelavi je vedno bolj usmerjen v spoštovanje narave – zmanjševanje ogljičnega odtisa in uporaba naravnih gnojil sta postala stalnica vsakodnevnega dela na vinogradniških površinah. Tako nastaja vino z jasno izraženo identiteto območja: rubinasto rdeče barve, intenzivnega vonja po gozdnih sadežih ter elegantnim zaključkom na nebu okuševalca – vse to je rezultat skrbne predanosti ljudi Brd svoji zemlji in tradiciji pridelave vrhunskih vin iz grozdja teran.

Zaradi vse večje prepoznavnosti in kakovosti vina iz sorte teran postajajo Brda privlačna destinacija za vinske navdušence, ki iščejo pristna doživetja in želijo spoznati zgodbo vina od trte do kozarca. Turistične poti, degustacije pri lokalnih vinarjih ter strokovno vodeni ogledi vinogradov so odlična priložnost za promocijo regije in njenih posebnosti širši javnosti. Poleg tega povezovanje z gastronomijo omogoča ustvarjanje harmoničnih kombinacij med tipičnimi briškimi jedmi in bogatim karakterjem terana, kar dodatno krepi ugled Brd kot kulinarično-vinske destinacije. S takšnim celostnim pristopom se ohranja dediščina, spodbuja trajnostni razvoj podeželja ter gradi mostove med tradicijo in sodobnimi pričakovanji zahtevnih obiskovalcev.

Zanimanje za avtentične vinske izkušnje v Brdih iz leta v leto narašča, saj obiskovalci cenijo možnost spoznavanja lokalnih sort in pristopov k pridelavi. Prav zaradi tega je v zadnjem času vse več poudarka na organiziranju butičnih dogodkov, kjer se lahko ljubitelji vina poglobljeno srečajo z zgodbo posameznega vinarja in edinstvenimi lastnostmi, ki jih teran izraža na briških tleh. Vključevanje mladih generacij v vinogradništvo ter uvajanje inovativnih trajnostnih praks zagotavljata, da bo kakovost vina ostala visoka tudi v prihodnosti. S tem Brda utrjujejo svoj položaj kot sodobna regija s spoštovanjem do tradicije, pripravljena navdušiti še tako zahtevne vinske popotnike.

Zaradi vse večje prepoznavnosti Brd kot destinacije za vrhunski vinski turizem, se ponudba dopolnjuje tudi z vodeni degustacijami, kulinaričnimi doživetji ter obiskom vinskih kleti, kjer lahko gostje iz prve roke spoznajo bogato dediščino območja. Posebno pozornost namenjajo avtohtonim sortam; tako je teran pogosto v ospredju zgodb o tradiciji in inovaciji, ki jih briški vinarji radi delijo s svojimi obiskovalci. Raznolika krajina omogoča pridelavo vina visoke kakovosti, hkrati pa ponuja številne možnosti za raziskovanje naravnih lepot in kulturnih posebnosti regije. Za ljubitelje vina to pomeni celovito izkušnjo – od okušanja specifičnih arom briških vin do poglobljenega razumevanja procesa njihovega nastanka. Več informacij o briških vinih in dogodkih najdete tudi na vinorebula.si, kjer so zbrane aktualne novice in ponudbe degustacij.

Vožnja s čolnom do skritih kotičkov naše obale

Posted on by

Nahrbtnik za plažo je pripravljen. Že včeraj sva ga pripravila. Hitro zjutraj se odpeljeva do marine, kjer imava privezan čoln za izlet do skritih plaž. Primorsko pasaro. Čisto dovolj, da se odpeljeva malo ven iz mesta, na kakšno divjo plažo, ki jih je kar nekaj v bližini. In še to dostopni samo s čolnom. Super, ni dosti ljudi ni nadležnih turistov. Z nahrbtnikom na mojem hrbtu hodiva po pomolu do čolna.

Vožnja s čolnom do skritih kotičkov naše obale

Odkrijem ponjavo, jo pospravim v podpalubje. Pomagam še svoji dami, da s kužkom v naročju stopi na palubo. Obrnem ključ in motor se tiho prižge. Morje je mirno in lepo drsimo po vodni gladini. Naš kuža Piki prestrašeno vohlja po barki. V roke vzamem daljnogled, da pogledam koliko je prostora na skritih plažah daleč od radovednih oči. Smo dovolj zgodnji, je kar nekaj zalivov še praznih. Izberemo enega in počasi zavijem do njega. Nekaj metrov pred obalo spustim sidro in ugasnem motor. Čoln zasidran. Skočim v vodo, ki mi sega malo čez pas in odnesem nahrbtnik in Pikija na kopno. Na majhni plaži obdani z visokimi skalnimi stenami razprostreva najini veliki brisači. Postavim še senčnik, da bomo zaščiteni pred žgočim poletnim soncem. Kakšen mir, kakšna tišina. Sliši se samo valovanje morja, ko valovi udarjajo ob obalo in pa oglašanje ptic, ki visoko nad skalami letajo naokrog. Takoj se zapodimo v morje in vsi trije veselo čofotamo po vodi. Piki seveda samo do kolen. Ne upa dalje, boježka. Morje je prijetno toplo, pravi užitek je plavati v njem.

Zlekneva se na brisačo, iz nahrbtnika vzameva vsak svojo knjigo in se zatopiva vanjo. Piki pa veselo vohlja naokrog. Lahko je brez povodca, ne more nikamor. In nihče ne more do nas. Raj na zemlji. Pridruži se nama v senci in se zlekne med naju. Tako uživamo celo popoldne.

Gnojilo za travo je naredilo ogromno spremembo

Posted on by

Ko sem se prvič resneje lotil urejanja mojega vrta, sem bil prepričan, da je dovolj le redno kositi travo in jo zalivati. A hitro sem ugotovil, da trava ni tako enostavna, kot se mi je sprva zdelo. A že po nekaj tednih sem opazil, da moja zelenica ni ravno taka, kot sem si jo predstavljal. Tu in tam je že kar porumenela, drugje je bila redka, na določenih mestih celo suha. Zato sem končno spoznal, da bom moral narediti nekaj več.

Takrat sem kupil gnojilo za travo, saj sem bil prepričan, da bo to tisto, kar moja trava rabi. Na začetku pa vseeno nisem bil čisto prepričan, za kaj se sploh odločiti. Trgovine so bile namreč polne različnih vrst: od spomladanskih, jesenskih, dolgotrajnih in organskih gnojil. Na srečo pa mi je pri izbiri gnojila pomagal tamkajšnji vrtnar. Rekel mi je, naj kar vzamem tisti univerzalno najboljše gnojilo za travo z dolgotrajnim učinkom. To je vsebovalo dušik, fosfor in kalij, kar naj bi bilo zelo dobro. Sam sicer nisem vedel veliko o tem, vendar sem mu kar zaupal.

Že po dveh tednih pa sem lahko opazil precej veliko razliko. Trava je postala veliko bolj gosta, bolj zelena in predvsem odporna na sušo. Tako sem res videl, da je bilo gnojilo za travo odlična rešitev za mojo trato. Končno je dobila tisto barvo in polnost, ki sem si jo želel.

Zdaj gnojenje izvajam redno: spomladi za rast, poleti za ohranjanje barve in jeseni za pripravo na zimo. Sčasoma sem se naučil tudi, da pretiravanje ni dobro. Preveč gnojila lahko travo celo poškoduje, zato vedno upoštevam navodila in gnojilo enakomerno razporedim po površini (najraje s trosilnikom). Po gnojenju trato zalijem s približno 10–15 mm vode, da se granule aktivirajo in ne zažgejo listov. Pomembno pa je tudi redno zalivanje v sušnih obdobjih ter občasno prezračevanje trate za boljšo rast.

Panelna ograja je bila odlična rešitev za moj dom

Posted on by

Ko sem se pred kratkim lotil urejanja mojega vrta in dvorišča, sem dolgo razmišljal, kakšno ograjo izbrati. To sem si želel, ker sem hotel nekako postaviti meje mojega dvorišča, oziroma vrta. Ta se je prej kar naenkrat končal, kar mi ni bilo nikoli tako všeč, saj bi lahko kdorkoli stopil na vrt, ter tako nisem imel nič zasebnosti. A pri iskanju ograje sem vedel, da si želim nekaj trpežnega, varnega, a hkrati tudi cenovno dostopnega. Najprej sem gledal kakšne lesene ograje, katere so mi bile sicer, kar se estetike tiče, všeč, vendar so imele svoje slabosti. Najslabše je bilo vzdrževanje, kajti les ni ravno najbolj trajen material.

Po nekaj iskanja po spletu pa mi je pozornost vzela panelna ograja. Te so namreč precej moderne, lepe, a hkrati robustne in stabilne, tako da me življenjska doba ne bi rabila skrbeti. Prav tako z njimi ni potrebnega skoraj nobenega vzdrževanja. Ker sem na spletu našel kar nekaj slik, kjer sem lahko videl, kako se kakovostna panelna ograja prilega k vrtu, ter so mi bile slike zelo všeč, sem se nato res odločil, da kupim takšno ograjo.

Izmeril sem vse dimenzije vrta, ter se lotil dela. Najprej je bil potreben seveda nakup, nato pa še montaža. Ta je zahtevala sicer nekoliko več dela, saj sem jih moral dobro pritrditi, da bi mi služila čim dlje, vendar mi je tudi to uspelo. Tedaj pa sem prav spomnim, ko sem končal z postavitvijo. Naredil sem nekaj korakov nazaj, ter si ogledal, kako vse skupaj izgleda. Vrt je dobil prav čisto novo vzdušje, oziroma izgled, saj ga je tista panelna ograja lepo zagradila. Prav tako me je najbolj presenetilo to, kako lepo se je zlila z okolico. Ker so te ograje kovinske, sem si sprva mislil, da se ne bodo najbolje prilegale k vrtu. A temi niti približno ni tako in sem zato zelo zadovoljen.

Kaj modularna hiška sploh je?

Posted on by

Že nekajkrat sem slišala, da so si prijatelji naredili hiško tako, da je bila najprej izbrana modularna hiška. Tako sem izvedela, da je modularna hiška hiša, ki je izdelana iz vnaprej pripravljenih modulov, ki jih sestavijo v tovarni, nato pa jih pripeljejo na želeno lokacijo in jo postavijo na temelj.

Tudi modularna hiška je lahko nadstropna ali pa tudi razširljiva z dodatnimi enotami. Tako sem se spomnila, da sem že večkrat videla na avtocesti tovornjake in avtomobile za izredni prevoz, z vsemi potrebnimi lučkami, ki so prevažali ravno takšne modularne hiške. Prijatelj je povedal, da je izbira modularne hiše pravzaprav hitra in ima tudi visoko energijsko učinkovitost. Prav tako pa ima možnost popolne prilagoditve z raznoraznimi razporeditvami prostorov in tudi izbora materialov. Tako modularna hiška ni primerna samo za počitniško bivanje ali pisarno, ampak je primerna tudi za stalno bivanje; njena gradnja pa ima tudi manj vpliva na okolje, saj je odpadkov manj, sama proizvodnja pa je bolj nadzorovana.

Prav tako pa mi je prijatelj omenil, da mu je bila modularna hiška pravzaprav cenovno ugodnejša, kot če bi se lotil klasične gradnje, pa tudi sama postavitev je bila dosti hitrejša, saj je veliko elementov že izdelanih. Kljub temu, da gre za modularnost, je primerna za različne terene. So pa vseeno neke omejitve glede velikosti in oblike, predvsem zaradi lokalnih in gradbenih predpisov, zato morda tudi ni toliko osebnega nadzora nad detajli. K sreči pa je prijatelj imel dovolj dostopno lokacijo, saj je pri težje dostopnih lokacijah lahko res prevelik izziv.

Tako mi je tudi prijatelj povedal, da se večina novih družin odloča za modularne hiške, še posebej pa so praktične zaradi tega, ker jih je lažje postaviti bližje naravi. Prav tako pa se velikokrat doda na novo parceli kakšen objekt v obliki modularne hiške.

Za več informacij in primere izvedb obiščite hrovat.net.

Gastroskopija samoplačniško je bila prava odločitev

Posted on by

Pred nekaj meseci sem se znašel v zanimivi situaciji. Nisem imel resnejših zdravstvenih težav, ampak zgolj radovednost. V tistem času sem se namreč kar pogosto srečeval z raznimi zgodbami, kako so nekateri čakali čisto predolgo, predno so se odpravili na kakšen potreben pregled, tako da so se zadeve čisto nepotrebno zakomplicirale. Zaradi tega me je začela zanimati gastroskopija. Gre za postopek, oziroma pregled, katerega se po navadi izogibamo, oziroma velja za neprijetnega.

Gastroskopija samoplačniško je bila prava odločitev

Sam sem pred tem imel rahle težave z zgago. Sicer to ni bil zadosten razlog, da bi bila gastroskopija nujna, a me je vseeno zanimalo, kaj se dogaja. Zaradi tega sem se odločil, da si pogledam kakšna je gastroskopija samoplačniško. Najprej so me zanimale cene, tako da bi videl, če se mi to res splača. Obrnil sem se na splet, kjer sem našel kar nekaj ponudb, z zelo kratkimi čakalnimi vrstami. To je tudi glavna prednost pred tistimi javnimi napotnicami, kajti gastroskopija samoplačniško se znebi vseh čakalnih vrst in lahko prideš na vrsto skoraj takoj.

Ker denar ni bil problem, sem se nato res naročil in se odpravil na pregled. Sam postopek pa je bil nato presenetljivo ne tako hud, kot sem si mislil. Vsi si namreč najbrž mislimo, da je gastroskopija nekaj groznega, sploh tisti občutek, ko ti nekdo s kamero pregleduje notranjo stran prebavil. A v mojem primeru, se je postopek izvedel s sedacijo, kar je pomenilo, da nisem čutil ničesar. Prav tako je bil zelo hitro končan. Vse skupaj je trajalo nekje okoli 15 do 20 minut, tako da lahko res rečem, da ni bilo to nič hudega.

Po pregledu sem malo posedel in hitro dobil jasne odgovore, ki so mi pokazali, da ni nič narobe. Kljub temu sem vseeno vesel, da sem se odpravil na pregled, saj mi je dala gastroskopija samoplačniško potrdilo, da z mojimi prebavili ni nič narobe.