Nahrbtnik za plažo je pripravljen. Že včeraj sva ga pripravila. Hitro zjutraj se odpeljeva do marine, kjer imava privezan čoln za izlet do skritih plaž. Primorsko pasaro. Čisto dovolj, da se odpeljeva malo ven iz mesta, na kakšno divjo plažo, ki jih je kar nekaj v bližini. In še to dostopni samo s čolnom. Super, ni dosti ljudi ni nadležnih turistov. Z nahrbtnikom na mojem hrbtu hodiva po pomolu do čolna.

Odkrijem ponjavo, jo pospravim v podpalubje. Pomagam še svoji dami, da s kužkom v naročju stopi na palubo. Obrnem ključ in motor se tiho prižge. Morje je mirno in lepo drsimo po vodni gladini. Naš kuža Piki prestrašeno vohlja po barki. V roke vzamem daljnogled, da pogledam koliko je prostora na skritih plažah daleč od radovednih oči. Smo dovolj zgodnji, je kar nekaj zalivov še praznih. Izberemo enega in počasi zavijem do njega. Nekaj metrov pred obalo spustim sidro in ugasnem motor. Čoln zasidran. Skočim v vodo, ki mi sega malo čez pas in odnesem nahrbtnik in Pikija na kopno. Na majhni plaži obdani z visokimi skalnimi stenami razprostreva najini veliki brisači. Postavim še senčnik, da bomo zaščiteni pred žgočim poletnim soncem. Kakšen mir, kakšna tišina. Sliši se samo valovanje morja, ko valovi udarjajo ob obalo in pa oglašanje ptic, ki visoko nad skalami letajo naokrog. Takoj se zapodimo v morje in vsi trije veselo čofotamo po vodi. Piki seveda samo do kolen. Ne upa dalje, boježka. Morje je prijetno toplo, pravi užitek je plavati v njem.

Zlekneva se na brisačo, iz nahrbtnika vzameva vsak svojo knjigo in se zatopiva vanjo. Piki pa veselo vohlja naokrog. Lahko je brez povodca, ne more nikamor. In nihče ne more do nas. Raj na zemlji. Pridruži se nama v senci in se zlekne med naju. Tako uživamo celo popoldne.