Za psihoterapija sem dolgo mislila, da je nekaj, kar potrebujejo drugi, sploh tisti, ki se spopadajo z depresijo, tesnobo ali hudimi življenjskimi preizkušnjami. Jaz sem imela urejeno življenje, redno službo, partnerja, streho nad glavo. Pa vendar me je nekaj grizlo od znotraj. Občutek praznine, težka tišina v meni, ki se ni dala pregnati z raznimi aktivnostmi ali pozitivnimi mislimi.

Prijateljica mi je čisto mimogrede rekla, da hodi na psihoterapijo. Tako odprto, brez sramu. In prvič sem pomislila, da bi morda tudi jaz poskusila. Ne zato, ker bi morala, ampak ker sem si želela bolje razumeti sebe.

Prvi pogovor je bil neprijeten. Nenavadno je bilo govoriti o stvareh, ki sem jih vedno potiskala na stran. A prav v tem je bila moč. Vsakič, ko sem nekaj izrekla na glas, je postalo bolj jasno, manj strašljivo.

Danes lahko rečem, da mi je psihoterapija pomagala spet slišati samo sebe. In to je nekaj, kar sem prej dolgo pogrešala, pa tega sploh nisem vedela.

Zanimivo je, kako se človek nauči skrivati svoje občutke pred drugimi in še bolj pred samim sabo. Ravno to sem jaz počela leta. Delala sem, funkcionirala, se smejala, ampak znotraj sem bila izčrpana. Psihoterapija mi je postopoma pomagala razplesti vozle, za katere nisem niti vedela, da jih nosim. Spomnila sem se stvari iz otroštva, drobnih trenutkov, ki sem jih potisnila v ozadje, a so me še vedno oblikovali.

Terapevtka mi ni nikoli dajala konkretnih navodil ali odgovorov. Namesto tega mi je postavljala vprašanja, ki so me včasih spremljala še cel teden. Naučila me je, da se ni treba bati tišine in da je tudi solza lahko napredek. Včasih sem iz seanse odšla utrujena, drugič olajšana. Ampak vedno sem imela občutek, da sem naredila nekaj pomembnega zase.

Zdaj razumem, da psihoterapija ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Ravno nasprotno. Je pogumen korak, da se ustaviš in pogledaš vase. In čeprav se včasih zdi, da ne greš nikamor, pride dan, ko pogledaš nazaj in vidiš, kako daleč si že prišel.